Znani slovenski zgodovinar Ivan Vrhovec v svoji knjigi o zgodovini Novega mesta poroča tudi o večjih požarih, ki so bili za Novo mesto in okolico skoraj usodni. Leta 1540 je ogenj uničil mesto skoraj do tal. Porušili so se mestni stolpi, poškodovano pa je bilo tudi mestno obrambno obzidje. Naslednji katastrofalni požar je pustošil po mestu že leta 1576, ko je ostalo le nekaj hiš. Požar leta 1583 je ponovno uničil hiše mesta. Veliki požari so bili leta 1605, katastrofalni požar pa leta 1664, ko je mesto zgorelo do tal. Ti veliki požari so mesto popolnoma uničevali, saj so se meščani komaj opomogli, ko jih je spet zajela požarna nesreča. Manjši požari pa so bili v mestu in okolici precej pogost pojav. Meščani so si pomagali s tem, da so nastavili nočne čuvaje, ki naj bi pazili na red, pa tudi na to, če bi kje izbruhnil požar, vendar tudi to ni dalo želenih uspehov.
Številne požarne nesreče so končno zdramile meščane, da so začeli razmišljati o organizirani obrambi mesta in naselij pred požarnimi oziroma ognjenimi zublji. Začeli so nabavljati najnujnejše gasilsko orodje in leta 1796 je vojašnica dobila novo gasilsko brizgalno. Osnoval se je tudi poseben fond za nabavo gasilskega orodja. Leta 1802 je vojaško poveljstvo organiziralo posebno požarno stražo. Vsi ti ukrepi niso dosti pomagali, ker so se prebivalci mesta premalo zanimali za organizirano delo pri požarnih nesrečah.
V letu 1828 je mesto kupilo novo brizgalno, katero je izdelal ljubljanski livar Samassa, in nekaj drugega gasilskega orodja. Eno leto pozneje je bil izdan poseben požarni red, v katerem so za postopke predvideli tudi kazni. Leta 1840 je mesto bilo razdeljeno na štiri požarne okoliše, za katere je bil odgovoren požarni komisar.
Leta 1851 je mestni župan izdal nov gradbeno-požarni red.
Leta 1876 je v Novem mestu ustanovljeno prostovoljno gasilsko društvo, ki je prevzelo vso skrb za požarno varovanje mesta.
Z ustanovitvijo PGD Novo mesto se začenja dejansko novo obdobje varovanje premoženja pred ognjenimi zublji. Po zgledu drugih mest po Slovenskem (Ljubljana, Krško, Metlika) je bil tudi v Novem mestu ustanovljen pripravljalni odbor, katerega je vodil mestni trgovec Adolf Guštin. Odbor je deželni vladi predložil pravila društva, ki jih je odobrila 25. februarja 1876. Že 19. marca 1876 je bil prvi redni zbor društva.
Prvi ognjeni krst je operativna enota imela 5. septembra na požaru v Jablanu pri Mirni Peči, za kar je deželna vlada podelila posebno priznanje.
Po ustanovitvi PGD Novo mesto so se ustanavljala nova in nova prostovoljna gasilska društva (Žužemberk, Mirna Peč, Šentjernej, Škocjan, itd.). PGD so do prvih dni druge svetovne vojne dokaj aktivno delovala in se opremljala za čimboljšo obrambo pred požarnimi nesrečami. Ne moremo mimo podatka, da je prvo brizgalno RENAULT kupilo leta 1927 PGD Novo mesto.
Po zasedbi Novega mesta s strani italijanskega in kasneje nemškega okupatorja, je le-ta takoj zasedel orodjarno društva, izdal posebna gasilska pravila ter ustanovil poklicno gasilsko četo. Zlom Nemčije je prinesel tudi med gasilstvo velik preobrat. Nova oblast je ugotovila potrebo in pomen organiziranega gasilstva, spodbujala je delo prostovoljnih gasilskih društev ter posebej imenovala še krajevnega gasilskega referenta in ga zadolžila za organizacijo gasilske čete v Novem mestu.
Hitri razvoj gospodarstva, posebej pa industrije v Novem mestu in okolici, je narekoval potrebo, da se temu primerno razvija tudi gasilska in reševalna služba. Iz teh razlogov je PGD Novo mesto namestilo dva poklicna gasilska voznika, da bi posebej skrbela za gasilsko opremo in vozila, opravljala pa sta tudi dežurno službo.
Na pobudo takratne Okrajne gasilske zveze in tajništva za notranje zadeve okraja Novo mesto, so bili izdelani konkretni predlogi za izboljšanje stanja na področju požarnega varstva. Tajništvo za notranje zadeve pri Okrajnem ljudskem odboru Novo mesto je 23. aprila 1956 leta izdalo odločbo pod številko: II/a-714/4 BK, v kateri so napisali:
“Dovoljuje se ustanovitev in delovanje Občinske gasilske zveze Novo mesto s sedežem v Novem mestu, po določenih pravilih.” Ustanovni občni zbor je otvoril in vodil Alojz Mirtič.
Tako je leta 1961 takratni Odbor za ljudsko obrambo(OLO) Novo mesto na eni svojih sej sprejel v zvezi s tem več sklepov, od katerih sta najpomembnejša:
1. v Novem mestu naj se obnovi sodoben gasilski center s poklicnimi gasilci, ki bi delali na območju celotnega okraja.
2. za potrebe tega centra se zgradi tudi sodoben gasilski dom.
S prenosom pristojnosti okraja na občine je izvedbo teh sklepov prevzela občina Novo mesto, tako je bil leta 1963 nov gasilski dom izročen svojemu namenu. Istega leta je občinska skupščina sprejela odlok o formiranju Zavoda za požarno varnost in reševalno službo, kot posebno enoto poklicnih gasilcev. Zavod za požarno varnost je dejansko zaživel leta 1964, kader je bil izbran uglavnem iz vrst članov PGD Novo mesto.
Novo poglavje organiziranosti, posebej pa v sistemu financiranja, je nastopilo leta 1976, ko je bila ustanovljena Samoupravna interesna skupnost za varstvo pred požarom občine Novo mesto.
Po uvedbi nove lokalne zakonodaje leta 1995 se preoblikuje celoten sistem gasilstva in zaščite in reševanja in se Občina Novo mesto razdeli na štiri nove občine. Gasilska zveza Novo mesto ostane enotna in še vedno združuje vse nove občine, ki so nastale iz nekdanje Občine Novo mesto, razen Občine Šentjernej, ki ima svojo novo Gasilsko zvezo GZ Šentjenrej.
GZ Novo mesto združuje vsa Prostovoljna gasilska društva organizirana v Občinska gasilska poveljstva, in sicer iz sledečih občin: